Časi enoumja

Čas branja2 Min

Desetletje pred koncem prejšnjega tisočletja so povečini ugasnili socialistični družbeni sistemi. Države – nekdanje nosilke tega sistema so zdrsnile v kapitalizem. Svet je večinoma začel plesati le na eno vižo.
Kakšnih deset let je trajalo, da je kapitalizem ugotovil da je poslej brez konkurence. Socialne demokracije, ki so bile nekoč korektiv, so izgubljale svoj vpliv, svoje odstotke. Liberalizacija ekonomije je začela dobivati pospešek.

Seveda ni nobenega dvoma, da je kapitalizem v smislu učinkovitosti produkcije dobrin znan kot najučinkovitejši sistem. In s te plati mu gre peti le hvalo. Vendar je pri tem tudi past. Kapitalizem se v želji po maksimiranju dobička ne ustavlja, ne ozira se niti na okolje, niti si ne postavlja mejá, ko je treba izrabljati človeka. Kapitalizem brez omejitev, beri, brez konkurenčnega družbenega sistema, nas je pripeljal v korporativizem. Maske so padle. Zdaj se kapital niti ne trudi več pojasnjevati, niti se ljudstvu dobrikati. Ustanavljajo se korporacijska sodišča, katerih namen je le, uveljavljati interese kapitala. Vloga države se marginalizira, tudi državna sodišča imajo v fokusu le sosedske spore zaradi škarpe in tatove paštet v marketih, če malo karikiram.

Države postajajo poslušno orodje korporacij. Volitve odločajo le o tem katere neoliberalce si bomo izvolili, tiste s partizanskim pedigrejem ali tiste z domobransko žlahtnostjo? Tudi lastništva medijev se po vzoru ekonomije koncentrirajo. Večino svetovnih medijev obvladuje peščica medijskih tajkunov. Dialog ugaša in na svetlo je priplavalo enoumje.

Medijski svet se uči pri mojstrih iz nekdanje Sovjetski zveze. Pod Stalinom je bila organizirana Akademija Dzeržinski, katere naloga je bila učiti revolucionarje podtalnega delovanja, potvarjanj zgodovine ter brisanja sledi od ljudi, ki so padli v Stalinovo nemilost. Zadnje desetletje, sploh pa zadnjih nekaj let je Dzeržinski vsepovsod prisoten. Ministrstva resnice po Orwellu, nam zapovedajo, sledite znanosti. Njihovi govorniki med katerimi so številni izobraženci, nam s »piarovskimi« utemeljitvami zapovedujejo znanost. Drugačno mnenje težko dobi medijski prostor, če pogledamo zadnji dve leti. Če pa že dobiš prostor te že v štartu diskvalificirajo z »ravnozemljašem«. Tudi če si svoje uspel dobro argumentirati, te ne bo poslušal nihče.

Enoumje in totalitarnost čakata kot pest na kost na naše besede. Tako je lani moral odleteti visok japonski olimpijski funkcionar. Ves svet se je zganil in odnesel ga je svetovni stampedo. Ker rekel, nekaj v smislu, da ženske na sestankih preveč govorijo. Ali bi odletel tudi, če bi isto trdil za moške? Meni se to zdi grozljivo. Čisto kafkovsko.

Ali pred leti, ko je moral odleteti naš pisateljski funkcionar Evald Flisar, ker so se mu pocedile sline ob eni ženski. Nič mu ne pomaga, da je slovenski kulturi prispeval pomembne romane in nas obogatil. Zavedno bo obveljal kot ničvreden seksist.

In zdaj ob rusko ukrajinskem spopadu, je dovoljeno imeti le eno mnenje. Zapovedano mnenje. Že če si tiho, si že sumljiv. In boš izločen iz javnosti. Kaj šele, da bi kakšno dobro rekel v smeri Rusom.
Po vzoru Stalinove akademije Dzeržinski, so srbskemu, svetovno uveljavljenemu režiserju Kusturici , vzeli nagrado podeljeno leta 2017 na Češkem. Samo zato, ker se je drznil obvezati, da bo režiral tri drame v moskovskem gledališču.

Potem ruski športniki, ki so svoje življenje zapisali športu in imajo morda le eno priložnost v življenju, izkazati se, so ob možnost športnega boja. Samo zato, ker se ena politika ne strinja z drugo politiko. To paradigmo je uveljavljal tudi Hitler, ko ni dovolil judom in črncem nastopati.
In dalje Valerij Gergijev, ki velja za najboljšega, trenutno živečega dirigenta. Vsepovsod mu odpovedujejo nastopanje in ga mečejo iz služb. Ker je menda Putinov prijatelj.

In to je le vrh ledene gore nesmislov.

Prosim vas ljudje, ustavite se in vse še enkrat dobro premislite.